Termin »zarzuela« označuje špansko dramsko zvrst, v kateri se petje (operne in popularne oziroma ljudske pesmi) in ples izmenjujeta z govorjenim besedilom. Z zgodovinsko-glasbenega vidika v času kralja Filipa IV. (vladal je od leta 1621 do leta 1665) prevladujeta francoska in italijanska operna šola. Težava je bila v tem, da aktualnih del niso mogli izvajati; deloma zato, ker bi morali (v kolikor bi si kralj zaželel imeti predstavo na dvoru, kot je bilo takrat v  navadi) praktično izprazniti gledališče v Madridu, predvsem pa, ker se nobena potujoča umetniška skupina ni odločila za tvegano pot v Španijo ravno zaradi kralja, ki je bil na robu bankrota v deželi, kjer je Cerkev dušila gledališče in grozila, da ga bo odpravila.V tej vrzeli se pojavi nova, inherentno španska zvrst, ki združuje elemente folklore v plesih in pesmih ter govorjena besedila. Bila je lahkotnejši žanr, namenjen zabavi, zato so besedila večinoma bolj humorna.

Tematika zarzuel je zelo raznolika, od mitoloških vsebin do opisov življenja v Madridu, španskih kolonijah ali v špansko govorečih področjih; glede na stil so bolj ali manj socialno kritične, celo parodične v odnosu do italijanskih oper - avtorji so na primer povzeli zgodbo kakšne znane opere in jo parodirali, spremenili zaplet. Sestavni elementi večine zarzuel so vokalni ansambli (dueti, terceti), solo lirične skladbe (tako imenovane »romance«, ariozna dela) in različne vrste ljudskih plesov in pesmi.

V španski kulturno-umetnostni zgodovini je bila zarzuela za časa Burbonske vlade nosilec španske folklore, jezika in izročila (tudi v kolonizacijskem smislu). Danes se jo v izvorni obliki (torej kot celotno delo, bodisi v enem bodisi v treh dejanjih) na odru redko vidi, se pa dokaj redno pojavljajo posamezne skladbe na koncertnih odrih in na snemalnih projektih.